Select Page
Prva pomoč

Prva pomoč

Prva pomoč

Poučevanje laikov iz prve pomoči izvaja Rdeči križ kot eno svojih temeljnih poslanstev, pravzaprav prav s tega področja izhaja njegov nastanek. Junija 1859 je namreč v Solferinu v Severni Italiji potekala huda bitka, v kateri je obležalo 40 000 hudo ranjenih ali umrlih vojakov. Povsem naključno se je v bližini bojišča znašel tudi Henry Dunant, poslovnež iz Ženeve, ki ni mogel verjeti, da je prizor pred njegovimi očmi resničen. Hudo ranjeni vojaki so ležali vsepovsod in trpeče čakali na smrt. To je bil zadosten razlog, da je dal pobudo za ustanovitev organizirane pomoči ranjencem, danes bi jo lahko poimenovali prva pomoč. Krajevno prebivalstvo, predvsem ženske, so pod njegovim vodstvom dajale prvo pomoč ranjencem; povezale so jim rane in jih oskrbele z vodo, hrano in odejami.

Dogajanje po svetu
Izpostavljeno

Več o …

Pomoči potrebni
Altruizem?

Centri blizu vas

Darovanjekrvi
Pomoč

Zvedite več…

Druga zelo pomembna oseba je Florence Nightingale (1820-1910), ki so jo kot bolničarko poslali na prizorišče krimske vojne (1853-1856), da bi oskrbela ranjence, ki so umirali zlasti zaradi nepoznavanja medicine in izredno slabe zdravstvene oskrbe. Zgodovinski viri navajajo, da je zaradi nepoznavanja osnov prve pomoči umrlo kar 95 000 od skupno 300 000 francoskih vojakov. Florence Nightingale je v krimski vojni pripomogla k znižanju stopnje umrljivosti ranjenih vojakov za 20 odstotkov in tako rešila življenje okrog 50 000 ljudi.

Prva pomoč je tradicionalna naloga Rdečega križa in skoraj ni nacionalnega društva v svetu (v 191 državah), ki je ne bi izvajalo. Rdeči križ Slovenije ima po Zakonu o Rdečem križu na področju prve pomoči tudi javna pooblastila za usposabljanje ekip prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega križa ter za izvajanje izpitov iz prve pomoči za prihodnje voznike motornih vozil.

Kako postanem predavatelj oz. učitelj prve pomoči?

Rdeči križ Slovenije skrbi za usposabljanje laikov iz prve pomoči. V ta namen izvaja različne oblike tečajev. Najbolj prepoznavni so tečaji in izpiti za voznike motornih vozil, usposabljanja iz prve pomoči za reševalce iz vode ter usposabljanja iz prve pomoči za zaposlene različnih strok in institucij.

Na Rdečem križu si močno prizadevamo, da bi udeležencem naših usposabljanj podajali najnovejše smernice strokovne doktrine ter da bi se na naših tečajih počutili dobro. Želimo si, da bi odnesli kar največ znanja, s katerim bodo v primeru nezgode pomagali svojim najbližjim in tudi ostalim, ki so pomoči potrebni, pa čeprav jih ne poznajo. Samo ustrezna in pravilna prva pomoč lahko omogoči nadaljnjo profesionalno medicinsko oskrbo

Prvo pomoč pri Rdečem križu poučujejo zdravstveni delavci, ki za poučevanje pridobijo tudi licenco, ki jo podeljuje Rdeči križ Slovenije. Licenco obnavljajo na tri leta. Seminar za pridobitev licence traja dva dni, za obnovitev licenc pa en dan.

Predavatelji se na seminar prijavijo preko območnih združenj Rdečega križa.

Veliko pozornost v zadnjem obdobju posvečamo zlasti pedagoško – andragoškim vsebinam, saj se zavedamo, da ni pomembno samo snov “predati naprej”, ampak je zelo pomembno tudi kako to naredimo. Udeleženci seminarja se med seboj tudi spoznajo, izmenjajo izkušnje, organizatorju pa podajo ideje za nadaljnje delo.

Enota za oskrbo bolnikov Rdečega križa Slovenije

Na osnovi Uredbe o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč (Ur. l. RS, št. 92/07, 54/09, 23/11 in 27/16) in Pravilnika o kadrovskih in materialnih formacijah enot, služb in organov Civilne zaščite (Ur. l. RS, št. 104/08), Rdeči križ Slovenije zagotavlja strokovno zdravstveno osebje za operativno delovanje Mobilnega stacionarija pri Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje.

Na osnovi Uredbe o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč (Ur. l. RS, št. 92/07, 54/09, 23/11 in 27/16) in Pravilnika o kadrovskih in materialnih formacijah enot, služb in organov Civilne zaščite (Ur. l. RS, št. 104/08), Rdeči križ Slovenije zagotavlja strokovno zdravstveno osebje za operativno delovanje Mobilnega stacionarija pri Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje.

Za potrebe delovanja Enote za oskrbo bolnikov Rdečega križa Slovenije (v nadaljevanju besedila: EOB RKS), Rdeči križ Slovenije, v skladu z merili in v sodelovanju z Zdravstveno fakulteto Ljubljana, kadrovsko popolnjuje enoto, ki šteje od 12 do 24 članov.
V enoto so tako vključeni prostovoljci Rdečega križa Slovenije, študenti in zaposleni Zdravstvene fakultete Ljubljana ter ostali zdravstveni delavci, katerim skupni cilj je reševanje in ohranitev življenja ter pomoč obstoječemu zdravstvenemu sistemu.

Za Rdeči križ Slovenije je izrednega pomena, da se v EOB RKS vključijo strokovno usposobljeni prostovoljci, ki bodo s svojimi izkušnjami in znanjem lahko pomagali pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe v primeru aktiviranja mobilnega stacionarija.

Ekipe prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega križa Slovenije

Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami v 76. členu opredeljuje enote in službe Civilne zaščite, med njimi tudi enote za prvo pomoč. Prva pomoč je neposredna zdravstvena oskrba, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno zboleli na kraju dogodka in čim prej po njem ter je opravljena s preprostimi pripomočki in z improvizacijo. Pri prvi pomoči je treba ukrepati naglo, pravilno in v pravem zaporedju. Laična prva pomoč traja toliko časa, dokler ne pride strokovna pomoč.

Pripadniki enot za prvo pomoč se izobražujejo na sedemdeseturnih tečajih prve pomoči, znanje pa obnavljajo na krajših obnovitvenih tečajih. Tako so seznanjeni z najnovejšimi doktrinarnimi smernicami s področja prve pomoči. Temeljno znanje, ki ga člani enot na tečajih pridobijo, je usmerjeno v preverjanje vitalnih življenjskih funkcij, oživljanje, preprečevanje krvavitev, prepoznavanje nenadnih bolezenskih stanj.

V skladu z Uredbo o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč enote za prvo pomoč organizirajo:

  • gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije, ki morajo izdelati načrte zaščite in reševanja, eno ekipo na od 50 do 300 zaposlenih delavcev na istem kraju in dodatno ekipo na vsakih 300 nadaljnjih zaposlenih;
  • šole in drugi javni zavodi, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, otroškega, invalidskega in socialnega varstva ter nege starejših občanov, eno ekipo, če imajo več kot 300 otrok, učencev, študentov ali oskrbovanih oseb na istem kraju;
  • občine, ki imajo od 5.000 do 10.000 prebivalcev najmanj eno ekipo in na vsakih nadaljnjih 10.000 prebivalcev še po eno ekipo.

Mobilni stacionarij

Mobilni stacionarij organizira Uprava RS za zaščito in reševanje v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije. Osnovni namen mobilnega stacionarija je dopolnitev obstoječih kapacitet za zdravstveno oskrbo bolnikov v primeru naravnih ali drugih nesreč.

Polna zmogljivost stacionarija je 120 bolnikov:

100 lažje poškodovanih in/ali nenadno obolelih oseb;
20 težje poškodovanih in/ali nenadno obolelih oseb.

Mobilni stacionarij sestavljajo:

  • Vodstvo stacionarija, ki ga predstavljata vodja enote za oskrbo bolnikov in vodja enote za postavitev in vzdrževanje (koordinacijsko telo).
  • Enota za oskrbo bolnikov, ki jo organizira Rdeči križ Slovenije v sodelovanju z Zdravstveno fakulteto Ljubljana (zagotavlja zdravstveno oskrbo bolnikov).
  • Ekipa za psihosocialno pomoč, ki jo organizira Uprava RS za zaščito in reševanje (izvaja socialno in psihološko pomoč bolnikov).
  • Enota za postavitev in vzdrževanje stacionarija, ki jo organizira Uprava RS za zaščito in reševanje v sodelovanju z Zvezo tabornikov Slovenije (zadolžena za postavitev in pospravljanje ob prenehanju delovanja). Za vzdrževanje in delovanje, ki jo organizira Uprava RS za zaščito in reševanje (zadolžena za vzdrževanje ob delovanju, pospravljanje ob prenehanju delovanja in za logistično oskrbo).

160 years on the side of humanity: A commitment that has never waned

160 years on the side of humanity: A commitment that has never waned

On 24 June 1859, the future founder of the International Committee of the Red Cross (ICRC), Henry Dunant, got the shock of his life. He arrived in Solferino, a town in northern Italy, to discover the French and Austrian armies had just fought one of the bloodiest battles on European soil since the Battle of Waterloo. In the ditches, fields and valleys around the town, 40,000 soldiers lay wounded or dead, abandoned to their fate.

Dunant was revolted by what he saw. What he was about to do would change the course of humanitarianism profoundly. Still today, 160 years on, his ideas remain as powerful as ever, giving millions of men and women around the world the means to prevent and alleviate human suffering.

Every year at the end of June, Red Cross Red Crescent staff and volunteers from all over the world come together to the battlefield of Solferino, a small town in northern Italy, where everything started. Marko Kokic/ICRC

They celebrate what makes them feel like a family: a common understanding of humanity and the will to alleviate suffering. During a torch-lit procession of nine kilometers, they follow the footsteps of those who brought injured soldiers from the battlefield to the first medical outpost in the nearby village of Castiglione. The battle took place on 24 June 1859. More than 160 years later, this humanitarian drive lives within millions of people.

Dunant was a Genevan entrepreneur and had gone to Solferino purely for business reasons. But faced with the horrors of the battlefield, he began organizing first aid for the wounded with the help of the local population. He dressed wounds, gave water to thirsty soldiers, paid for sheets and food out of his own pocket and recorded the last words of the dying so they could be sent to their families. He also asked the victorious French forces to release Austrian surgeons they had captured so they could treat wounded soldiers from both sides. This humanitarian spirit was out of the ordinary: at the time armies had more veterinarians in their ranks than surgeons. A horse was worth more than a soldier. And an army’s medics were as much of a military target as any other.

Prisoners detained in Germany during World War II stand in front of a lorry full of parcels delivered by the Red Cross (1942).

Prisoners detained in Germany during World War II stand in front of a lorry full of parcels delivered by the Red Cross (1942). ICRC

Clothing, food, tobacco, glasses or medicine have always been items of great value for the prisoners. With the support of the Red Cross Red Crescent National Societies, the ICRC packaged these items and delivered millions of parcels to detention camps on all sides as soon as World War I. But for prisoners of war, informing their families that they are still alive, and sharing news with them during their captivity is what matters most. The ICRC organized this massive exchange of letters from as early as 1870 (French-Prussian war).

When Dunant got back to his hometown of Geneva, he began writing A Memory of Solferino, which was published in 1862. In his book, he set out two major ideas:

  • Relief committees should be formed to train volunteers in times of peace so that they could treat the wounded in times of war. These committees swiftly became the first National Red Cross Societies.
  • An international agreement should recognize these committees and grant them protection on the battlefield. The original Geneva Convention, adopted in 1864, made these ideas reality and constitutes the foundation of modern-day international humanitarian law.

Today, 160 years on, the International Red Cross and Red Crescent Movement brings together 192 National Societies, all united by the desire to alleviate human suffering and provide assistance to the most vulnerable people, wherever they are. Our neutrality enables us to cross front lines. Moreover, a person’s political opinions, class, nationality, gender, beliefs and so on never determine who receives aid. Only one thing matters: who is in need? Our humanitarian action is based on the Movement’s well-known Fundamental Principles.

ICRC-chartered planes flying along the coast in Benin, heading to Nigeria. In September 1968, the ICRC was able to establish an airlift for Biafra, the Nigeria’s secessionist province, where millions of people faced acute malnutrition in the wake of a harsh conflict.

ICRC-chartered planes flying along the coast in Benin, heading to Nigeria. In September 1968, the ICRC was able to establish an airlift for Biafra, the Nigeria’s secessionist province, where millions of people faced acute malnutrition in the wake of a harsh conflict. Marcel Tschudin/ICRC

The Nigeria–Biafra operation was the largest the ICRC had carried out since 1945. It pushed the organization to professionalize its activities, streamline its decision-making processes and think bigger. But after one of its plane was shot down, the ICRC was forced to end the airlift. Some time after the end of this operation, a handful of ICRC delegates who disagreed with the organization neutral stance in the conflict created Médecins Sans Frontières, opening a new chapter in modern humanitarian history.

We defend the ideals of international humanitarian law and continue the work began at Solferino so that:

  • individuals separated by armed conflict can get back in touch with their loved ones
  • civilians are not treated as targets in armed conflicts
  • prisoners of war and other detainees are treated humanely
  • people who have lost a limb can receive an orthosis or prosthesis
  • states stop developing weapons that cannot uphold the distinction between civilians and soldiers
  • people who suffer the effects of armed violence can live with dignity
  • and much, much more.

When Henry Dunant and four other Genevan citizens came together on 17 February 1863 to create the ICRC, did they think one day that this organization would be working in places as disparate as Yemen and Somalia, Mali and Colombia, Ukraine and Syria? Did they know that millions of men and women, working within a powerful movement, would still be putting their principles into practice 160 years later? There is no lack of modern-day Solferinos or frightening challenges for us to face in our time. And though human pain is the same as it ever was, our humanitarian operations have grown ever more complex under planet-wide pressures, such as climate change, hate speech, food insecurity, the use of mercenaries, and the development of increasingly deadly technologies.

In November 2022, ICRC President Mirjana Spoljaric said, “We will do our work to promote IHL, to assist states with their obligations to prevent violations, and to protect civilian and military victims of armed conflicts when they will arise.” But President Spoljaric appealed to states to maintain peace, because, as she said, if “war broke out along the fault lines we are seeing today, the ramifications and humanitarian consequences would be beyond overwhelming. And there is nothing that IHL [international humanitarian law], the ICRC or the whole of the world’s humanitarian movement could do to make it bearable.

In 2014, members of the ICRC in Ayacucho, Peru, took part in a procession on the Day of the Dead along with families of missing persons to honor the victims of violence which affected Ayacucho in the 1980’s and 1990’s.

In 2014, members of the ICRC in Ayacucho, Peru, took part in a procession on the Day of the Dead along with families of missing persons to honor the victims of violence which affected Ayacucho in the 1980’s and 1990’s. Nadia shira Cohen/ICRC

Relatives of the more than 21,000 people who went missing during the violence that ravaged Peru during the 1980’s and 1990’s are still looking for their loved ones. Worldwide, families of missing might visit government offices and institutions, scour prisons, battlefields, hospitals and morgues. They scrutinize the bodies of the dead looking for familiar traits, or personal belongings from recovered human remains. Many continue searching until they find answers. Calling off the search before then would be like abandoning the missing person for good.

Since the beginning of 2023, ICRC surgeons in South Sudan have seen an influx of weapon-wounded patients due to renewed clashes across the country. They have provided care to more than 10,000 injured civilians or combatants since the birth of the country in July 2011.

Since the beginning of 2023, ICRC surgeons in South Sudan have seen an influx of weapon-wounded patients due to renewed clashes across the country. They have provided care to more than 10,000 injured civilians or combatants since the birth of the country in July 2011. Tom Stoddart/Getty Images/ICRC

But the ordeal of the population in the region is not new and dates back 1983 when civil war broke out. To respond to the needs, the ICRC ran during two decades the Lokichokio hospital in northern Kenya, at one point the largest field medical structure in the world with a peak capacity of 700 beds. It treated tens of thousands of Sudanese patients, approximately 95% of whom arrived at the hospital by air. The ICRC handed over the structure to the Kenyan authorities in May 2006. The medical staff there had cared for nearly 38,000 patients and performed over 60,000 surgical operations over 19 years. This ICRC action may very well have been the largest and longest non-military cross-border air evacuation of casualties in history.

In 1996, people separated by the clashes between Croatian and Serbian forces are repatriated with ICRC help in Osijek, a town located between the positions of the warring parties.

In 1996, people separated by the clashes between Croatian and Serbian forces are repatriated with ICRC help in Osijek, a town located between the positions of the warring parties. Tim Page/ICRC

The breakup of Yugoslavia in the early 1990s triggered bitter ethnic fights between population groups scattered in Bosnia and Herzegovina, Serbia, Croatia and, some years later, Kosovo. The massive disrespect for basic rules of war meant that the civilian population on all sides paid a heavy price, at the very heart of Europe. For years, the international community was unable to prevent forced deportations and disappearances, cruel treatment and other blatant crimes. It was a challenging time for the people, as well as the humanitarian organizations that had a limited impact in such a polarized environment.

The ICRC organizes safe passages between Syria and the occupied Golan, allowing people separated by the demarcation line to see each other on special occasions. In 2011, two sisters met during a wedding for the first time since 1967.

The ICRC organizes safe passages between Syria and the occupied Golan, allowing people separated by the demarcation line to see each other on special occasions. In 2011, two sisters met during a wedding for the first time since 1967. Andrea and Magda/ICRC

Being a neutral intermediary enables civilians to cross frontlines or to be supplied across frontlines with the goods needed for their survival. It helps exchange prisoners, evacuate trapped civilians, and bring news to separated loved ones… In the course of our history, we’ve been asked to take sides. But the only side we take is the side of humanity. An increasingly polarized world is making our approach if anything more necessary than ever.

Members of the Armed Forces of the Democratic Republic of the Congo operating in South Kivu get acquainted with the basic rules on the principles of protection of the civilian population and the conduct of hostilities (2010).

Members of the Armed Forces of the Democratic Republic of the Congo operating in South Kivu get acquainted with the basic rules on the principles of protection of the civilian population and the conduct of hostilities (2010). Didier Revol/ICRC

It is those who carry weapons who can kill – and be killed. It is also they who can facilitate or hinder humanitarian action. Since the beginning of its presence on battlefields, the ICRC maintains a dialogue with all weapon bearers, State and non-State, as part of our mandate to protect and assist people affected by war and other forms of violence. Keeping communication channels open helps us explain our neutrality, access people in need through frontlines and obtain security guarantees for our staff. It is a cornerstone of our work as a neutral and impartial humanitarian actor.

The ICRC and the Syrian Arab Red Crescent assess the needs of people who gathered in collective shelters after fleeing fighting in the region of Aleppo, Syria (2016).

The ICRC and the Syrian Arab Red Crescent assess the needs of people who gathered in collective shelters after fleeing fighting in the region of Aleppo, Syria (2016). ICRC

It is estimated that 90% of the population is living under the poverty line, and more than 14 million people, out of 18 million, are still in need of humanitarian assistance. The extensive destruction and gradual deterioration of vital infrastructure – water, electricity and health care – are stretching the population’s ability to cope. The conflict in Syria started in 2011. The Arab Spring triggered a wave of conflicts – and humanitarian needs – in countries like Syria, Yemen and Libya.

Zinaida and Vasiliy, both 75, have lived their whole life in Sviatohirsk, Donetsk Oblast. They met in high school and have been married for 52 years. They want to stay in their hometown despite the international armed conflict raging between Russia and Ukraine and the disruption of essential services such as running water, electricity, and central heating (2023).

Zinaida and Vasiliy, both 75, have lived their whole life in Sviatohirsk, Donetsk Oblast. They met in high school and have been married for 52 years. They want to stay in their hometown despite the international armed conflict raging between Russia and Ukraine and the disruption of essential services such as running water, electricity, and central heating (2023). Alyona Synenko/ICRC

Infrastructures essential to the survival of the civilian population are protected under international humanitarian law. Since the start of the conflict in eastern Ukraine in 2014, the ICRC has regularly supported local authorities on all sides to ensure that power and water stations are up and running.

Pomoč Rdečega križa Slovenije v letu od pričetka oboroženega spopada v Ukrajini

Pomoč Rdečega križa Slovenije v letu od pričetka oboroženega spopada v Ukrajini

Ljubljana, 24. februar 2023 – Rdeči križ Slovenije in 56 območnih združenj je v enem letu od pričetka vojne v Ukrajini v sprejemnih in nastanitvenih centrih ter zasebnih namestitvah nudil večkratno pomoč več kot 4800 osebam, ocenjujemo pa, da je vsaj eno obliko ponujene pomoči prejelo vsaj dvakrat toliko oseb, vključno z osebami v tranzitu.

V skupni številki je pri aktivnostih nabiranja in izvedbe pomoči sodelovalo 4250 prostovoljcev, redno podporo pa je nudilo 125 zaposlenih in 900 prostovoljcev, ki so opravili 22 tisoč 300 prostovoljskih ur. 

RKS je priskrbel oz. nudil: 

– redno pomoč v hrani, ki jo je prejelo 4130 oseb;
– več kot 3 tisoč SIM kartic za ohranjanje stikov z družinskimi člani;
– 5503 vrednostnih kartic v skupni vrednosti več kot 108 tisoč evrov za nakupe živil in najnujnejšega;
– 4041 oseb je bilo informirano o možnostih podpore in bilo usmerjeno na institucije;
– 3054 oseb je prejelo podporo v obliki spremstva ali informiranja o uradnih postopkih;
– 690 oseb je prejelo podporo prevajalca ali kulturnega mediatorja v obliki spremstva pri uradnih postopkih (npr. obiski upravnih enot, vpisi otrok v šole, zdravstvenimi pregledi, intervjuji za zaposlitvi), prevajanju dokumentov ali informiranju;
– 1531 oseb je prejelo individualna psihosocialna svetovanja, se udeležilo delavnic na tem o duševnem zdravju (npr. o PTSD), skupin za samopomoč ali raznoraznih kreativnih delavnic;
– 60 otrok se je udeležilo programov letovanja;
– 35 organizacijam (državnim, nevladnim in javnim) se je nudila podpora prevajalcev/tolmačev/medkulturnih mediatorjev;
– 149 oseb se je udeležilo delavnic prve pomoči;
– več kot 2500 osebam se je nudila podpora pri iskanju skupne ali zasebne nastanitve.

Osebam se je nudila tudi ostala materialna pomoč (npr. oblačila, obutev, gospodinjski in higienski pripomočki), psihosocialna podpora, pomoč pri dostopu do zdravstvenih storitev, pomoč pri iskanju pogrešanih družinskih članov, pomoč pri učenju slovenskega jezika, različne aktivnosti in pomoč namenjena otrokom, finančna pomoč gostiteljem, ki so družine nastanili (npr. pomoč pri nabavi kurjave).

Rdeči križ Slovenije, kot del Mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca, se je na begunsko in humanitarno katastrofo odzval nemudoma ter v skladu z Ženevskimi konvencijami začel z zbiranjem najbolj nujne pomoči, s katero bi pomagali prizadetemu in ogroženemu ljudstvu Ukrajine ter seveda tudi številnim beguncem, ki so se zatekli v našo državo.

S pomočjo donatorjev je RKS zbral 1.885,786.00 EUR. Od tega je bilo Rdečemu križu Ukrajine in skupnemu pozivu Mednarodne federacije društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter Mednarodnega odbora Rdečega križa, kjer je bilo do sedaj zbranih več kot 412 milijonov evrov, namenil 510 tisoč evrov. 

S hitro pomočjo donatorjev/podjetij in radodarnega prebivalstva smo aprila 2022 v Ukrajino odpeljali šest tovornjakov s skupaj več kot 80 tonami nujne pomoči v skupni vrednosti 296.241 evrov – konzerviranih in drugih trajnih živil, otroške hrane in mlečne formule za novorojenčke in dojenčke ter hrane. Naša območna združenja in prostovoljci so aktivno sodelovali pri zbiranju pomoči po celi Sloveniji in s pomočjo Uprave za zaščito in reševanje Republike Slovenije v Ukrajino dostavili še več kot 250 ton namensko zbrane pomoči.

Kljub prizadevanju mednarodne skupnosti in številnim ukrepom konca konflikta še ni na vidiku, s tem pa tudi ne našega dela v skladu z načeli in vrednotami Mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca.

Orodna vrstica za dostopnost