*
Katere organe uporabljajo za transplantacijo?
Najpomembnejši organi, ki jih medicina uporablja za transplantacijo so ledvice, srce, pljuča, jetra, trebušna slinavka, ter tkiva kot so roženica, kosti, koža, žile in srčne zaklopke.

*

Kdo lahko postane darovalec organov?
Darovalec organov lahko postane skoraj vsak. Starostne omejitve za darovanje tkiv ni več, če je le njihovo delovanje dovolj dobro. Darovalci ne morejo biti le obolele osebe, katerih bolezen bi se lahko s presaditvijo prenesla na prejemnika.

*

Ali je možno, da bi bil lastnik kartice darovalec organov zaradi potrebe po organih prikrajšanj pri zdravljenju?
Nikakor! Prva skrb vsega zdravstvenega osebja velja živemu. Šele v primeru, da nastopi smrt, pride do vprašanja darovanja organov.

*

S kakšnimi postopki zdravstvene službe zagotavljajo, da je potencialni darovalec resnično mrtev, preden mu vzamejo organe?
Način ugotavljanja smrti je predpisan, zato je smrt vedno z gotovostjo ugotovljena.
Še posebej natančno pa je ugotavljanje možganske smrti. Poseben pravilnik, ki ga zahteva zakon, določa komisijo specialistov, ki mora izvesti predpisane klinične teste, poleg tega pa mora biti možganska smrt potrjena še z eno od instrumentalnih preiskav. Da nikakor ne bi moglo priti do pomote, se možganska smrt ugotavlja dvakrat v določenem časovnem razmiku.

*

Kakšni so postopki po ugotovljeni možganski smrti?
Nekaterim bolnikom, z okvarjenimi možgani zaradi poškodbe, krvavitve ali česa drugega kljub takojšnjemu oživljanju in intenzivnemu zdravljenju ne moremo pomagati. Delovanje možganov tako nepovratno preneha in nastopi možganska smrt. Kratek čas po možganski smrti lahko umetno vzdržujemo ostale organe. Če je delovanje teh organov dobro, jih lahko presadimo bolnikom, ki jim je določen organ (srce, pljuča, jetra, ledvica ali trebušna slinavka) močno opešal ali dokončno odpovedal. Če bo pokojnik postal darovalec, umetno vzdržujemo njegove organe od odvzema (seveda to lahko traja le kratek čas). Če pokojnik iz kakršnegakoli vzroka ne more postati darovalec organov, se po ugotovljeni smrti z umetnim vzdrževanjem preneha.

*

Kje se izvaja odvzem?
Odvzem organov se kot vsaka druga operacija vedno izvaja v operacijski dvorani. Odvzem kateregakoli organa ali tkiva opravi specializiran zdravnik s svojim operativnim timom.

*

Ali sta darovanje in presajanje organov v skladu z etičnimi načeli?
Darovanje organov po smrti pomeni pomoč sočloveku, kar je pomembna vrednota. Pomoč sočloveku podpirata tudi krščanska in islamska veroizpoved. S transplantacijo se strinjajo tudi Jehove priče. Ob vsem napredku medicine in medicinske tehnologije še vedno nimamo zdravil in pripomočkov, s katerimi bi lahko pomagali vsakemu bolniku. Kljub temu lahko nekateri deli telesa umrlega človeka dobro nadomestijo okvarjeni organ ali tkivo.

Kdo so potencialni prejemniki odvzetih organov?
Izbira prejemnika je izvršena na podlagi vrste preiskav. Pridobljenega organa zdravniki ne morejo vsaditi kateremukoli bolniku. Za nekatere organe je dovolj skladna krvna skupina, za druge pa je potrebna večja tkivna skladnost. Nasprotno pa za večino tkiv te omejitve ne veljajo. Pristojne zdravstvene službe vse bolnike, ki čakajo na transplantacijo, vodijo na čakalnem spisku. Za izbiro bolnika iz liste čakajočih obstajajo posebni pravilniki, ki poleg pravilne medicinske indikacije, zagotavljajo pravičnost pri izbiri prejemnika.

*

Lahko bolnik s presajenim organom živi normalno življenje?
Da. Seveda mora hoditi na redne kontrole in jemati zdravila, kar pa ga ne ovira pri normalnem življenju, pri potovanju ali pri športnih aktivnostih.

Z darovanjem organom po smrti torej lahko povrnemo zdravje ali celo življenje drugemu človeku.

Vir: http://www.slovenija-transplant.si